S smrtjo se sreča vsak …
Smrt je konec nečesa. In smrt je začetek nečesa novega. Vsaka stvar ima rok trajanja in nič ne traja večno.
Vse to je res. Življenjsko res. In vse to je tako zelo samoumevno. A ko smrt občutimo na lastni koži, jo, vsaj jaz sem jo, želimo kategorično zanikati. In od takrat nam ni ničesar več samoumevno.
Že od majhnega razumem pomen besede smrt. Danes se sprašujem, a sem njen pomen takrat resnično razumela? Na nek način vsekakor že, a ne tako, kot sem mislila.
Po smrti staršev pa so se mi odprla nova vrata in spoznala sem globlji pomen smrti. In ne zgolj to, spoznala sem še marsikaj drugega, kar s sabo prinese ta zame osebno tako močna črna beseda, ki je na meni pustila obilje solza.
Zavedam se, da smrt prinese nekaj novega in da se z njo konča zgolj bivanje na tem fizičnem svetu. Verjamem v posmrtno življenje. Verjamem v reinkarnacijo. Verjamem v nekaj višjega.
Pa vendarle se je silno dobro vprašati, koliko v to verjamemo v trenutku, ko izvemo tisto tragično novico o smrti?
Ko boli praznina, ki je ne moreš z ničemer nadoknaditi …
Ko bolijo besede, ki jih nismo izrekli, a morali bi jih …
Ko boli tišina …
Ko bolijo spomini …
Ko bolijo solze …
Ko boli vse to in še več …
Takrat spoznaš njen globok pomen. Pomen besede smrt.
