Tebi, moj dragi Gianni

Mesec april. Čas, ko sem bila v pričakovanju najlepšega meseca v letu. Meseca maja. V pričakovanju tvojega rojstnega dne. 15 svečkic. Priznam, vseskozi sem potihoma trepetala s tvojo 14.-kico. Kot da sem zaznavala tisti vonj … Vonj po smrti. Kot da sem čutila tisto, meni tako zelo znano, črno dno življenja … 

In nisem se motila. Prišel je tisti, zame osebno, najbolj krut dan. Tisti dan, ki mi ga je že nekaj časa šepetal vsevedni notranji zvon. 25. april. Dan, ko si zapustil to Zemljo spektakularno kot velika Zvezda. Dan, ko si, dragi moj Gianni, postal najlepša zvezdica. Tista zvezdica, ki osvetljuje nebo v vsem svojem mogočnem bogastvu in ki mi s svojo prisotnostjo izpodriva nemalo temnih trenutkov. Dan, ko si postal moj največji angel čuvaj v nebesih in ko je s tabo v svetlobo odšel velik del mene. Dan, ko sem začela korakati skozi močan požar, ki pušča brazgotine po celotnem telesu. Dan, ko se je moje srce razbilo na milijon koščkov. To, z žalostjo prepojeno srce, ne bo več nikoli celo. Dan, ko sem spoznala, da strah – sicer povsem nepričakovan – žal ni bil zgolj imaginaren. To je bil dan, ko so bila črna polja na šahovnici uspešnejša od belih. In dan, ko sem bila prisiljena v roke vzeti še tretji črn kovček. Najtežji doslej. Vonj po smrti je tako rekoč vnovič klical po zadušitvi.

Svinčeve teže, ki sem jo začutila, ko sem se prvič zbudila vedoč, da sem ostala sama, brez najboljšega prijatelja in najlepšega ter najbolj ljubečega kužka na svetu, se nisem mogla otresti niti za sekundo. Bolečina, žalost in hoja po solzni dolini niso minili vse do danes. Vlažne sledi, ki si jih v preteklosti tako precizno brisal, so se zapečatile na meni. Bil si moj dušni kužek in krasilo naju je neizmerno sozvočje. Spletla sva ljubečo čustveno vez. Skupaj sva dihala 14 let, 11 mesecev in 6 dni. Bila sva nenehno skupaj. Bil si edini, ki si z mano delil vse moje skrivnosti. Bil si tisti, ki si bil velikokrat edini ob meni in me nisi nikoli zapustil, tudi ko so vsi ostali odšli. Bil si tisti, ki me nisi nikoli obsojal in bil si edini, ki si mi bil neizmerno zvest. Bil si eden redkih, kateremu sem odprla srce in dušo, zato si mi v zahvalo zapustil dragoceno darilo brezpogojne ljubezni, ki bo za vedno del mene.

Nisi bil zgolj hišni ljubljenček. Bil si veliko, veliko več … Naučil si me veliko, med drugim tudi najpomemnejšo zadevo na svetu – ljubezen. Naučil si me odpuščanja, nesebičnosti ter kako živeti tukaj in zdaj. Da je pomembna samo sedanjost. Naučil si me eno najpomembnejših stvari na svetu: da je potrebno zgolj preprosto biti. Da je prihodnost iluzija. Bil si moj veliki učitelj v mnogih pogledih. Bil si čudovito, ljubeznivo in posebno bitje, ki nisi izgubil dostojanstva do zadnjega izdihljaja. Podaril si mi brezpogojno in čisto ljubezen ter neskočno pozornosti. S tvojim odhodom sem izgubila še kako pomemben vir ljubezni in močno pripadnost. Komu pripadam danes? Izgubila sem namreč ljubezen, ki nikoli ne presahne. Vedno sem trdila, da si brez tebe ne predstavljam svojega življenja. Toda prišel je tisti črn dan, ko sem se bila prisiljena soočiti s tvojim odhodom. Verjamem, da mi boš tam zgoraj dajal moč, da bom vendarle izbrala lastni smoter, lastno življenjsko pot. A kljub vsemu se okov smrti ne bom nikoli osvobodila. Čas namreč nikoli ne zaceli ran. In prav je tako, saj je le tako mogoče ovekovečiti ljubezen, ki se ji ne želimo odpovedati.

Najina harmočnična retrospektiva se je začela pred natanko 15 leti, 4. julija, v tvojem čudovitem Kopru, ko sem polna pričakovanj in veselja prišla po tebe. Bila je ljubezen na prvi pogled. Še danes se v živo spominjam srčnega dogodka, kako zlahka si zapustil mamico, bratca in sestrci ter zaupljivo skočil v moj topel objem. Nisi jokal za njimi, ampak si takoj šel z menoj. Bila sva si usojena. Začutila sva se. Neizmerno sem hvaležna, da si takrat prišel v moje življenje in mi zaupal od prvega trenutka. Iz srca sem hvaležna osebi, ki me je povezala s tabo in sem lahko skrbela zate. In hvaležna sem, da sem bila do tvojega poslednjega izdihljaja ob tebi. Hvaležna sem, da sem ti pripravila tako čudovito in srčno slovo. Ampak ti, moja največja duša in največja sreča, si si vse to zaslužil. Tvoja zapuščina je namreč neprecenljiva, odeta v bogat plašč neskončne ljubezni.

19. maj. Tvoj 15. rojstni dan. Moji načrti so se čez noč sesuli kot hišica iz kart. Kako presneto hudo je bilo, ko sem tistega dne preživela tvoj prvi rojstni dan sama. Brez tebe. Brez iskrenega veselja, tvojega toplega objema in tvoje neizmerne ljubezni. A vendarle sem takrat, kot vsak dan doslej, čutila tvojo navzočnost. Slednjo tudi na mojem prvem dopustu brez tebe, ko jutranji in večerni sprehodi niso imeli več takega čara kot nekoč. Bilo je drugače … Bistveno drugače. Tema praznine je namreč govorila v svojem, meni neznanem jeziku.

Moj dragi Gianni. Moja največja ljubezen. Moja dušica. Moje impozantno bitjece. Moj kralj. Moj veliki borec. Moje vse. Eden in edini. Večen. Tisti, ki me je nemalokrat potegnil iz osame. Do konca mojega življenja bom pogrešala tvoje prodorne rjave oči, mehak kožuh, elegantno pozituro, tvojo nedolžnost, iskreno ljubezen in neizmerno benevolenco. Tvoje velikodušno veselje ob mojem prihodu domov, mahanje s tvojim košatim repkom, tvoje ukaze in pristne poljubčke. Verjamem, da po odhodu v svetlobo kraljevsko utripaš na nebu in siješ nad menoj. In verjamem, da me tudi v novi vlogi ne boš pustil same. Odšel si, a me nikoli nisi zares zapustil. Tvoja prisotnost je še vedno močno navzoča.

Vedno trdim, da kogar imaš rad, nikoli ne umre. Ampak je le daleč, daleč. In kogar nosiš v srcu, nikoli ne umre. Ampak je le daleč, daleč. Na nek način si res daleč, a še vedno si močno v meni in ob meni … Tega pa mi ne more nihče vzeti.

Hvala ti za vse čudovite trenutke, s katerimi si obogatil moje življenje. In hvala, da si me izbral, da sem bila vse v tvojem lepem, polnem ljubezni, življenju.

Love you forever and ever!

With love, Tina