Vse se začne pravljično. Tako zelo pravljično, da je vse skupaj že tako rekoč kičasto. Na svet gledamo pozitivno, nenehno smo nasmejani in živimo v nekem drugačnem svetu. Tako rekoč lebdimo.
Pijani smo. Od zaljubljenosti. Od te čiste kemije in enega najlepših občutkov v življenju. Dokler pač traja …
In če imamo seveda to srečo, da se ta opevana zaljubljenost rodi v ljubezen, smo toliko bolj srečnejši. Dokler, seveda, vse to traja.
Dokler ne nastopi ’tista’ rutina in posledično oba partnerja na nek način umirata. Takrat v nas ni več tistih sprožilcev sreče, ampak vse drugo. Tisto drugo, ki nas zdaleč več ne osrečuje. Zakaj bi torej vztrajali?
Večina parov se slepi in želi rutino na svoj način zakriti. Nekateri pa so dovolj hrabri, da se razidejo, osebnostno razvijajo in gredo svojo pot.
Kar se tiče ljubezenskih odnosov, še vedno trdim, da ni hujšega od rutine in že omenjenega umiranja. Navsezadnje v tej fizični obliki živimo zgolj enkrat … Zakaj bi si potem takem dopustili umirati v odnosu?
Ko pravljice ni več, je ni več. Toda to še ne pomeni, da je nikoli več ne bo.
V umrlem odnosu definitivno ne, v nekem novem pa ima vrata vsekakor odprta.
