Svetu bi rada še nekaj dala
Rutina. Deficit svobode. Paralizirane poti. Previsoki zidovi. Zidovi, ki ovirajo let. Želiš, a tukaj, kjer si, ne moreš poleteti. Ampak, predvsem na račun visokega zavedanja, želiš.
Na svetu je veliko stvari, ki jih je zanimivo preizkusiti. V izobilju čudovitih krajev, ki jih je vredno obiskati. In ogromno vsega prelepega, vrednega za doživeti. Na vseh področjih.
Ampak … Ljudje se ničkolikokrat oklepamo vsega nam že do potankosti znanega, tisočkrat prehojenega … Kjer ni potrebnih nobenih izzivov. Nobenega pretiranega odrekanja. Zgolj korakanje po coni udobja. Vrtenje v trdno zasidranem, a silno zdolgočasnem kalupu. Vse lepo in prav. Ampak … A nas to osrečuje? Ali pa čutimo tisti “blažen” občutek črvičenja? Občutek, ko vendarle vemo, da ni vse tako, kot si želimo. Občutek in posledično spoznanje, da ne dihamo s polnimi pljuči. Ko se zavedamo, da ni več iskric – gledano katerokoli področje – v očeh … Ni več nobene živosti tam, kjer bi morala biti. Manjšina se s to srečo brez kančka dvoma lahko pohvali. Čudovito. Kaj pa večina, ki si tako rekoč zapira vrata iskrenosti in bodisi ne želi bodisi noče kopati v globino? Tiste, za rast tako zelo zaželjene lopate, samevajo zaprašene tam nekje v že zdavnaj pozabljenem kotu.
A vsak sam pri sebi najbolje pozna ta odgovor. Nekomu namreč hoja po isti poti ustreza, mnogim bržkone ne. Toda med slednjimi jih to zgolj malo sebi – kaj šele drugim – težko prizna. Veliko lažje se je namreč vrteti v “sanjskem” labirintu “udobja” kot narediti korak naprej. Vse do … Takrat, ko nam na vratih ne potrka nekdo. Zvok najresnejše in najbolj glasne budilke. Klic duše. Tako iskren, a tako zelo surov. Avtentičen. In predvsem maestralen. Klic, ki lahko v nas povzroči pravo eksplozijo. Ali pa implozijo.
Drastične poteze večini predstavljajo strup vseh strupov, redkim pa vendarle najboljše zdravilo. No, kot veliki zagovornici osebnostne rasti, so one, tudi če je cel svet proti meni, moje najboljše prijateljice. Obožujem skoke čez neznano oviro, saj sem nenazadnje po tej na prvi pogled tvegani igri bogatejša za marsikaj. Širša obzorja so moja semena, ki jih tako rada posadim … In bravurozno uživam, ko lahko končni produkt podarim svetu … In to kljub temu, da mi je vzel veliko. Preveč. Ampak v meni živi za nekoga sicer preveč humano načelo: kdor me zamrači, ga osvetlim z zvezdami … Z veseljem!
Rada imam pomikanje mej. V neznano. V neskončnost. To je (moja) svoboda. Umiranje na obroke? Ne, hvala. Ocean sprememb in živost v vseh možnih oblikah, lepo prosim. Tudi za ceno celotne transformacije. In notranjega miru, seveda. Kajti … Svetu, ki je v nekaterih pogledih preveč oropan danes tako zelo pomembnega zavedanja, bi rada še nekaj dala …
