Ko mi je odvzeta svoboda …

Svet se je ustavil. Ustavila pa sem se tudi jaz. Že tretjič … Prvič smrt. Drugič smrt. Tokrat famozni koronavirus …

Še danes se z vsako celico svojega telesa spomnim tistega peklenskega občutka v minulem letu, kateri me je sicer sila stoično prešinil: kaj se bo zgodilo v letu 2020? Kocke življenja mi vseskozi kot na pladnju servirajo “famozno” število dve, zato tisti meni tako močno znan občutek ni bil noben slučaj. Nisem se motila. Ne prvič, verjamem pa, da niti ne zadnjič.

Koronavirus nas je vse zaustavil in posledično zaprl med štiri zidove. Tople in hladne. Stvar percepcije, stvar odziva in stvar eksistence posameznika.

Brez svobode, tako rekoč v kletki, smo že pred začetkom petega tedna. Brez bežanja pred samim seboj in brez opiranja sreče na množične zunanje dejavnike: šoping, druženja, kavice, večerje, izlete, potovanja, skoke čez plot – vsaj v manjšem obsegu – in še kaj. Instant sreča, ki je vsekakor lažna. Zlagana. Če človek ni uglašen s samim seboj ter srečen brez takšnih in drugačnih že omenjenih tovrstnih dejavnikov, v končni fazi nima ničesar nobenega pomena.

To so dnevi, tedni, ko je pred ljudmi najtežji izziv: spopasti se s seboj. Za nekoga so težke že minute, ure, nekaterim pa niti tedni ne pridejo do živega. Vam uspeva? Zaploskam vsem – vsekakor tudi sebi – ki v tem “poklicu” sedaj briljiramo. Komur (žal) ne uspeva, se tisti, ki ne živite sami, zahvalite osebam, ki z vami dihajo v tem za mnoge neprijetnem obdobju. A so to res tako težke situacije, ali so zgolj poligon za učenje in potrebne lekcije, odete v plašč modrosti? Ponosno jim pokimam in se jim zahvalim. Zahvalim za rast in učenje. Ob srečnih trenutkih namreč ne rastemo, ampak obtičimo. Ali?

Meje so se v tem času dejansko zbrisale in življenje se je zaustavilo. Vse je – zaenkrat – minilo in ni več sledu o lažnem blišču. O takšnih in drugačnih zrežiranih lepih življenjih, v katera še glavni akterji ne verjamejo najbolj. Marsikatera resnica je in bo še prišla na dan …

Ni pomembna več znamka avtomobila, ne znamka oblačil, torbic in čevljev. Spoznavamo, da ne moremo zaužiti denarja … Moč je postala nemoč. Vsi smo – na nek način – isti. Zdaj smo – če, seveda – zgolj jaz in moj notranji jaz. A smo usklajeni z njim? Nekateri da, nekateri spet ne.

Končno živimo tudi “American dream”, ko smo brez mask, a nosimo dejansko maske. Kako ironično, mar ne?

Razni portali so v tem času polni nasvetov za izkoriščanje v izobilju prostega časa: delajte na sebi. Strinjam se, a zgolj parcialno. Sama žal nimam tipke “on”, ki izpolnjuje tovrstne ukaze. Trdim namreč, da mora človek delati na sebi, ko po tem čuti potrebo, ko je na to sicer silno zahtevno delo pripravljen in ko si seveda le-tega iskreno želi. Ko zasliši tisti notranji glas … Ničesar se ne dela pod prisilo. Torej, nekomu, ki mu je bilo doslej delo na sebi popolnoma tuje, je lahko že samo branje knjige investicija v sebe. A vsak ima svoj pogled na svet. Upravičeno.

Če me je prvi teden izolacije vse skupaj na nek način iritiralo, sedaj, to moram ponosno priznati, vendarle uživam. Glede na svoj karakter socialno distanco namreč presneto dobro prenašam. Zapriseženo namreč trdim, da je vse odvisno od našega preciznega urejanja stvari v glavi. Nekdo se v izolaciji dolgočasi, nekdo drug pa tako ali drugače ustvarja nov svet. Ni zaman sicer klišejski stavek: vsaka slaba stvar je namreč za nekaj dobra. Čeprav sem oropana svobode, se mi uspeva odlično regenerirati. In čutim tisti neprecenljiv notranji mir.  Spoznavam tudi, da so vse dobrine zgolj privilegij in da nič na tem svetu ni samoumevno. Pomembna je zgolj in izključno avtentična moč. Vse ostalo je … Zgrešeno!

Vseskozi poudarjam, da nič ne traja večno … Zato se nekaj presneto močno bojim … Da bo vsega skupaj prehitro konec in bodo spet kraljevali pohlep, ljubosumje, tekmovalnost in vrednote tovrstnega kova. Res je sicer, da se tudi po moji krvi pretaka tekmovalnost. A to je tekmovalnost, da sem boljši človek …

Verjamem, da bomo nekateri iz te situacije stopili bogatejši (v srcu, da se razumemo), kar je konec koncev poanta vsake življenjske lekcije. A nekateri bodo, kot sem že dejala, hitro padli pod vpliv negativnega labirinta, kjer je silno težko najti izhod. Dokler ne pridejo seveda nove lekcije. Čas (m)učenja.

In jaz? Če že moram v svet vreči kakšno drobtinico iz mojega življenja, naj bo to slednja: zmeraj sem kategorično negirala življenje v kletki, misleč na lutko v rokah moškega. No, zarečen kruh,  s katerim sva že celo življenje na TI, sem tokrat v določenem kontekstu vendarle pojedla: danes sem lutka v rokah sveta in živim v kletki. Na srečo ne v takšni, od katere vedno vnovič bežim in bežim … A vendar jo občutim na lastni koži. In kar je najpomembneje – v dotični uživam.

Kar zagotovo drži, je dejstvo, da nikoli ne vemo, kaj nas čaka jutri. A nekaj absolutno vemo: pred Bogom in smrtjo smo vsi enaki. No, enaki smo tudi pred koronavirusom.

Na koncu smo vendarle vsi le prah in pepel. Zato je čas, da živimo svoje življenje. Maestralno, a avtentično življenje! Naš odtis prsta …